Danes vam bom predstavil pando. Na Kitajskem jih je le okoli 100.

Orjaški panda (znanstveno ime Ailuropoda melanoleuca) je sesalec, ki ga navadno uvrščajo v družino medvedov, Ursidae. Danes živi samo v nekaj med seboj izoliranih populacijah v gorskih gozdovih osrednje Kitajske in je najbolj dragocen sesalec na svetu. Kljub temu mu v sedanjosti ne grozi neposredna nevarnost, da bi izumrl, ker so bile za njegovo rešitev organizirane mnoge dejavnosti.

Življenje orjaškega pande ali bambusnega medveda v naravi ostaja še naprej velika uganka. Da bi lahko razvozlali njegov obstoj, moramo o njegovem načinu življenja vedeti čim več.

Telesna zgradba

Panda ima postavo kot medved, a je po anatomski zgradbi telesa podoben rakunu. Zato se znanstveniki vse do danes ne morejo poenotiti o tem, v katero skupino bi ga uvrstili. Čeprav je po zgradbi zobovja mesojed, je postal izrazito rastlinojed. V svoji domovini, v gorah osrednje Kitajske, se hrani izključno z bambusovimi listi in mladimi vršički. Bambus je visoka trava, ki jo je z zobmi težko prežvečiti. Da se je panda lahko začel hraniti z bambusom, so se mu morale zaobliti krone sekalcev in razširiti grizne ploskve kočnikov. Samo tako lahko prežveči trda bambusova stebla in jih zmelje v kašo. Pandi za hrano ni treba hoditi daleč, ker bambus raste povsod v mrzlih in vlažnih gorah njegove domovine. Kot samotarska in plašna žival je panda najbolj aktiven ob jutranjem svitu in večernem mraku. Zaradi tega ga v zeleni polsenci bambusovih gozdov le težko opazimo. Znanstveniki morajo pogosto za opazovanje pande čakati cele tedne, preden jim ga uspe videti od blizu.

Orjaški panda se podobno kot medved premika po tleh. Čeprav okorno, je sposoben teči zelo hitro in delati majhne skoke. Pri hoji po tleh je zanj značilno obračanje sprednjih šapic. Tako se prepoznavno razlikuje od medveda.

Posebnost: na prednjih šapah je razvil nekakšen šesti prst, ki je dejansko podaljšek zapestnice in mu pomaga pri obiranju bambusnih vršičkov.

Koliko jih je?

Ob študiju kitajske literature ugotovimo, da so v zadnjih 500 letih pogosto opisovali bivališča orjaškega pande v gozdovih južne in osrednje Kitajske. Na žalost živi panda danes le še v izoliranih visokogorskih gozdovih. Čeprav tega ni mogoče natančno določiti, znanstveniki menijo, da v teh gozdovih živi največ 1000 do 1600 pand.

Ogroženost vrste

Glavni razlog za njihovo ogroženost je uničevanje njihovega prvotnega življenjskega okolja. Na jugu in vzhodu Kitajske gozdove krčijo zaradi naseljevanja in pridobivanja obdelovalnih površin, pri čemer potiskajo pando v najbolj oddaljena področja. V teh predelih je potrebno območje njegove razširjenosti zaščititi in ustanoviti naraven rezervat. Ogrožene so tudi zaradi izsekavanja bambusovih gozdov, saj se hranijo z bambusom

Ohranitev vrste

Največji sedanji problem ohranjanja pande je njegova geografska izolacija. Vsega skupaj trinajst gorskih rezervacij je druga od druge oddeljenih s travnatimi in žitnimi površinami, kar pomeni, da srečanje pand iz sosednjih rezervatov ni možno. Čeprav ima populacija v enem rezervatu največ nekaj deset živali, prihaja v njej do križanja živali med sorodnimi posamezniki. Orjaški pande se ne razmnožujejo zelo uspešno, zato prihaja do nenadnega padca števila vzrejenih mladičev. Samica skoti večinoma enega mladiča, če pa se ji izjemoma skotita dvojčka, vedno skrbi samo za enega, drugega mladiča pa pusti stradati, da pogine.

Vzreja

Z vzrejo pande so živalski vrtovi v različnih deželah pridobivali ugled. Tako so zunaj meja Kitajske v živalskih vrtovih gojili po enega pando ali par. Mnogi pande so imele v ujetništvu velike psihične težave, kar je oteževalo njihovo rejo in parjenje.

Naravno razmnoževanje pand v ujetništvu za zdaj ne obeta veliko upanja, zlasti zato, ker je ujetih pand le malo in pride do parjenja le izjemoma. Zaradi tega poskušajo raziskovalci uporabiti umetne metode oploditve. Vendar morajo najprej rešiti glavno težavo: samice so namreč za oploditev godne le nekaj dni na leto. Po zadnjih podatkih celo le en dan do tri dni v letu. Iz tega razloga je uspešna izvedba te metode dokaj problematična, kajti tega roka ne smejo zamuditi.

Danes vam bom predstavil žirafo, najvišjo žival, kar jih poznamo ljudje.

Žiráfa (znanstveno ime Giraffa camelopardalis) je afriški sodoprsti kopitar in najvišja med vsemi kopenskimi živalskimi vrstami. Samci lahko dosežejo višino od 4,8 do 5,5 metra in tehtajo do 1360 kilogramov. Samice so nekoliko manjše in tudi tehtajo manj.

Življenjsko okolje je Afrika, razen puščav ter pragozda. Žive v bližini akacijevih gozdov. Z akacij smukajo sočno listje. Odrasla žival lahko zraste do 6 m višine in teže 2000 kg. Je tudi hitra, saj lahko doseže hitrost do 50 km/h.

Žirafe so poznali že stari Grki in Rimljani. Po propadu rimskega imperija so na žirafe pozabili, tako da so bile še na začetku 19. stoletja v Evropi praktično neznane.

Po atijevi ideji, vam tukaj predstavljam krokodila.Ta plazilec je ogrožen.

Krokodili in aligatorji (znanstveno ime Crocodilia) so plazolci, ki so se pojavili pred 84 milijoni let. So najbližji živeči sorodniki ptic. So ena izmed redkih živali, ki so na svetu že od prazgodovine in so bili družba že dinozavrom v tamkajšnjih mokrih površinah. Ta red v osnovi razvrščamo v več skupin: pravi krokodilie, aligatorji , kajmani in gaviali. Lahko jih razvrstimo tudi na osnovi njihovega naravnega okolja, in sicer na sladkovodne in morske krokodile.

Zelo dobro je treba pogledati, da ga lahko ločimo od okolice, saj se zna zelo dobro zliti z njo. To uporablja predvsem pri svojem lovu na svojo nič hudega slutečo žrtev. Prehranjuje se z živalmi kot so jelen, antilope, ribe in druge vodne živali, napade pa lahko tudi človeka, če se mu ta preveč približa.

Evolucija krokodilov

Predniki krokodilov, imenovani psuedosuchian, so lahko hodili po zadnjih nogah. Kar se najbolj ujema z njihovimi predniki, je lobanjski predel. Ker so večino svojega življenja preživeli pod vodo, se je njihovo telo prilagodilo vodnemu načinu življenja. Preživeli so zaradi sprememb v obliki telesa in težnje k prilagajanju podnebju, medtem ko je večina plazilcev njihove dobe le del zgodovine.

Življenjski prostor

Večina krokodilov živi na vzhodni polobli v Afriki, razširjeni so tudi v mnogih krajih Azije, od Indije do Avstralije. Drugačne različice njihovih vrst najdemo tudi v Severni in Južni Ameriki. Živijo blizu vode.

Telesna zgradba

Krokodili so dolge valjaste oblike. Srce je razdeljeno na štiri dele. Odrasli krokodili so po navadi dolgi 1,52 do 1,83 metrov. Samci so v primerjavi s samicami zelo veliki. Imajo debelo zunanjo Kožo, ki je precej hrapava. Imajo dolgo glavo in dolg rep, ki jim pomaga spreminjati smer med premikanjem v vodi. Z veliko glavo in koničastimi zobmi so videti res strašni. Oči in nosnice se nahajajo na vrhu glave. Imajo štiri kratke noge s plavalno kožico med kremplji. Premikajo se zelo hitro, še posebej ko so lačni. Svoje celotno telo lahko v sekundah dvignejo s tal.

Prehranjevalne navade

Krokodili za lovljenje plena uporabljajo zelo učinkovito tehniko. Plen se skorajda ne zaveda, da je pod vodo lahko kak krokodil. To lahko pripišemo dejstvu, da ko krokodil zagleda svoj plen, se premika pod vodo brez povzročanja hrupa in pomenljivega gibanja. Le njegove oči so nad vodno gladino. Ko misli, da se je zadostno približal tarči, plane iz vode s široko odprtimi čeljustmi. 80 odstotkov njihovih napadov je uspešnih. Imajo zelo močne čeljusti. Brž ko je v njih ujet plen, ga požrejo. O njihovi moči lahko sklepamo po dejstvu, da lahko ubijejo divje zebre, ki pridejo na mokra območja iskat vodo. Svoje hrane ne žvečijo. Navadno se hranijo z majhnimi živalmi, velikimi ribami, ptiči in celo človeškim mesom. Kot nekatera vodna bitja, ki se sporazumevajo s proizvajanjem zvoka, tudi krokodili uporabljajo veliko zvokov za medsebojno sporazumevanje.

Živijo!Danes se bomo odpravili v svet živali.Vsak dan (če mi bo uspelo)bomo spoznali eno žival.Tukaj zdaj predstavljam tigra, najmočnejša od zveri našega planeta.

Tiger (znanstveno ime Panthera tigris) je največji predstavnik mačk, saj lahko zraste do 230 cm dolžine, z dodatno več kot 1 m dolgim repom. Prepoznamo ga po oranžnem kožuhu s črnimi progami. Med podvrstami so precejšne razlike v velikosti, barvi in vzorcu.

Tiger je samotar. Le v času parjenja se nekaj časa druži s samico, ki po 13-16 tednih brejosti skoti 2-4 mladičke.

Varstvo

Tigra ogrožajo lov, uničevanje okolja in pomanjkanje plena. Zadnji ostanki tigrov so razkropljeni po vzhodni Rusiji, na Kitajskem in Sumatri ter med Vietnanom in Indijo. Čeprav je v glavnem povsod zavarovan, se divji lov nadaljuje zardi krzna in potreb kitajskega tradicionalnega zdravilstva.

Opis

Tiger je največji in verjetno tudi najnapadalnejši član mačje družine. Na voljo more imeti širno območje, da nalovi dovolj hrane za preživetje. Zaradi tega pogosto prihaja v stik z ljudmi. Danes živi v divjini manj kot 5000 tigrov. Tigri živijo v težko prehodnih gozdovih Azije, kjer so po navadi dobro skriti. Za razliko od večine drugih mačk imajo radi vodo in veliko plavajo ali pa se v vodi samo hladijo. Lov na tigre ima dolgo zgodovino. Včasih so za to uporabljali slone , ker je bil lovec na njem sorazmerno varen, pa še dober razgled je imel. Poznamo osem podvrst tigrov in prav vsem grozi izumrtje. Med seboj se razlikujejo po velikosti in barvi kožuha. Najredkejša je bela barva kožuha. V živalskih vrtovih so zredili več kot 100 belih tigrov. Nekoč so opazili celo tigra brez prog. Največji in najredkejši je sibirski tiger, ki tehta do 385 kg. Skoči lahko 12 metrov daleč, kar je štirikrat dlje, kot meri njegov trup.